Razbijmo stereotipe o čarodejih in cirkusih

 

Sanje vsakega otroka so, da bi se lahko naučili čarati ali da bi si lahko  ogledali kakšno čarobno predstavo. To jim je danes omogočil čarodej Sam Sebastjan. Svojo  predstavo  je odigral na zelo  unikaten način. Pet plišastih kandidatov se je z različnimi čarodejskimi točkami potegovalo za naziv zmagovalca čarodejskih naj talentov. Sebastjan nam je v pogovoru predstavil, za kakšne čarovniške vragolije gre v resnici,  zaupal nam je temačna ozadja življenja cirkusantov in razodel marsikatero čarovniško zaupnost.

Lahko rečemo, da ti je bila čarovnija položena v zibeljko.  Sam zase praviš, da se počutiš drugačnega od ostalih. Zakaj?

Nikoli nisem ustrezal šolskemu sistemu. Ves čas sem bil črna ovca. V družini sem bil tudi čisto samo svoj.  Bil sem že drugačen kot mali deček, čarovnija me je zanimala že od nekdaj. Moral sem se upreti sistemu in obrati svojo pot. Obiskoval sem srednjo gostinsko šolo, a sem imel dolge lase, pisal sem poezijo, igral v bendu,  takšnega na teh šolah pač ne najdeš (smeh).Nikoli si nisem predstavljal, da bi hodil  v »pravo službo«. Nisem tip človeka, ki  bi vstajal zgodaj in visel 8  ur v pisarni. Poklič čarodeja je služba, ki mi je pisana na kožo. Sem sam svoj šef in delam svoje predstave. Zelo rad potujem, tako, da lahko  kombiniram hobije in službo.  Čaranja sem se lotil na svoj način, vendar je bilo samo vprašanje časa, kdaj in kako mi bo uspelo. Nisem klasičen, izšolan čarodej.  Ljudje me večkrat sprašujejo po moji službi, saj nihče ne verjame, da biti čarodej prinaša vir dohodka, je lahko poklic. Tega nihče ne jemlje resno.

Trikov si se učil sam. Je to predstavljalo zate kakšno oviro? Prave čarovniške univerze ni. Potekajo morda kakšni seminarji, na katerih se lahko izobražujete?

V Sloveniji ni univerze, vendar  je čarovniška akademija v Las Vegasu. Čarodejski CEH organizira mednarodne kongrese, na katerih nas poklicni  čarodeji  (predavatelji) v tujini  učijo različnih trikov. Svoje znanje »updejtam« z učenjem preko  video vsebin.

Če želiš  biti dober, moraš na tem ogromno delati, svoje znanje nadgrajevati.

Pri mnogih čarodejih  so zaradi pomanjkanja dodatnih veščin triki zelo zastareli, ne vedo, kdaj in kako bi gledalcu pokazali nekaj novega.

Kdo te je navdušil za čaranje?

Na osnovno  šoli, ki sem jo obiskoval so večkrat gostovali čarovniki. Izpostavil bi Vladimirja, v Mariboru je imel svojo  trgovino, v kateri sem preživel ure in ure. V televizijski oddaji sem spremljal Mirana Čaraka.

Čarodejstvo je priljubljeno že od nekdaj. Zakaj?

Privlačno je, saj je hkrati zelo privlačno. Po drugi strani nas vrača v čas nedolžnega otroštva, začudenja. Čarodej nam uprizori nemogoče, priseže na omejitve vsakdanjega življenja. Vsi bi si v svojem življenju želeli zamahniti s čarobno palico in narediti nemogoče stvari mogoče. Na metafizični ravni mi predstavlja nekoga, ki nima nadnaravnih sposobnosti, pač pa je lahko to kdorkoli izmed nas.

Kje bi rekel, da je tista bistvena razlika med čarodeji nekoč in danes?

Triki so moderna magija, ki segajo nazaj več tisoč let. Začetek čarodejstva je bil v srednjem veku. Moderna magija se je začela v 19. stoletju, s pričetkom tako imenovanih mehanskih trikov. Najboljši triki so tisti najstarejši, stari 100 ali 200 let. Mnogo modernih  čarodejev za  uporablja za pomoč  sodobne pripomočke -  telefone, tablice, pomagajo si tudi z videovsebinami.

Če pogledava s tehničnega vidika – z uporabo efekta stvar zgine, spremeni barvo ali zamenja mesto. Kako to prikažemo? Odgovor je metoda. Efekti ostajajo  enaki, metode se spreminjajo, vsak ima svojo.

Z urjenjem čaranja moraš pričeti v mladih letih, saj je to idealen čas, ko  lahko pričneš z razvijanjem svoje tehnike. Ko jo enkrat osvojiš, ne potrebuješ več toliko vaje.

Kje vse si že nastopal? Tvoj najljubši utrinek s kakšnega dogodka? Si imel kdaj kakšno slabo izkušnjo?

Nastopam, kamor me povabijo.  To je lahko velik oder, dvorana, poslovni dogodek, dnevna soba (ljudje me povabijo na dom), poroke. Način nastopa je odvisen tudi od publike, včasih so moja ciljna publika otroci, včasih odrasli. Oblikovanje je odvisno od tega, za katero publiko. Največ sem se naučil na uličnih nastopov.  Situacije so nepredvidljive, saj imaš manjši nadzor nad dogajanjem, kot na odru. Poleg tega je ključnega pomena še ogromno stranskih dejavnikov.

Nekateri odrasli imajo predsodke do čarodejev in pravijo, da je vse skupaj lari fari. Mislim, da bi morali vse skupaj jemati zgolj kot šov in se osredotočiti na zabavo? Zakaj misliš, da je temu tako?

Ljudje mislijo, da čarodeji z nastopi preizkušamo njihovo inteligenco. Za to, da imajo ljudje do čarodejev predsodke, so v veliki večini  krivi čarodeji sami. Nekateri se na nastopih iz prostovoljcev na odru zelo radi norčujejo.  Razumljivo je, da gre za nastop, katerega osnovni namen je zabava. Iz prostovoljcev se ne smemo norčevati, trudim se, da je v moji predstavi vsak zvezda. Nekaterim se zdijo čarodeji arogantni, vzvišeni in samovšečni.  Trudim se, da s svojimi nastopi otrokom oblikujem samozavest.  Predsodke bi lahko razbili na takšen način, da se iz ljudi ne norčujemo.  Problem je, da se odrasli ne znajo več zabavati. Moramo se znati nasmejati sami sebi.

Najbolj klasičen je trik z žago in krsto, največkrat se uporablja pri nastopu prostovoljcev. Izgleda zelo nevarno. Je res temu tako? Je kdaj na kakšni predstavi prišlo do poškodb?

Moramo se zavedati, da je čarovniška predstava dejansko gledališka uprizoritev. Čarovniki smo zgolj  igralci, vsi na videz nevarni  elementi zaznamujejo  dramo. Nič ni tako nevarno, kot izgleda. Objekti, oz. pripomočki morajo biti varni tako za nastopajoče, kot za gledalce. Še vedno obstaja majhna možnost nesreče. Nezgode se kljub previdnosti še vedno  dogajajo (so se zgodile.) Prerezati človeka na pol mi včasih predstavlja kar velik izziv (sarkastično).

 

Katere so tiste bistvene lastnosti, ki jih moraš imeti, kot čarodej, da prepričaš otroke?

Samo verjeti moraš  v to, kar počneš. Biti čarodej, prav tako pomeni biti gledališki igralec. Z otroci moraš znati vzpostaviti kemijo, jih  prepričati in najti poseben pristop, kako z njimi sodelovati. Moraš se znati vživeti v vlogo, če verjameš sam vase, potem bodo verjelo vate tudi gledalci. Ključnega pomena je zagotovo tudi samozavest. Vsak bodoči mladi čarovnik se mora naučiti potrpljenja. Ves »point« je v tem, da se zavedaš tega, da v prvi vrsti čaraš zase.

 

 Če bi   otroke učil čarati, katerega trika bi se učili? Kateri je najlažji za učenje?

V bistvu triki nisi zahtevni. Pika bi imela zagotovo težave z razumevanjem besedil. Vse trike, oz. navodila bi obrnila na glavo. Vrvice bi najbrž razrezala na tisoč koščkov in jih ne bi znala sestaviti skupaj.

Pomembno je, da začnemo z enostavnimi triki. Za otroke imam na spletni strani  virtualne tečaje čaranja, ki se ga lahko nauči tudi vsak izmed nas. Vpis v tečaj je zastonj. Pripomočke imamo že tako ali tako doma, saj so to kozarčki, vrvice, prtički, elastika, papirčki, vžigalice, zobotrebci, karte,..

Nekaterim čarodejem so v pomoč živali – zajci ali golobi. S katerimi najraje ustvarjaš?

Zaradi etničnih razlogov uporabljam plišaste živali. Prave živali trpijo, cirkus, kletke in transport niso njihov naravni prostor.

Zakaj misliš, da nekateri kljub etiki, da živali trpijo in vedo, da njihov umeten habitat ni primeren zanje še vedno uporabljajo prave živali?

Cirkus je v preteklosti predstavljal eksotične živali. Bile so podvržene mučenju, agresivnem treniranju,  transportu, čakanju na vročini.  Kdo ve, kaj nam bi povedale živali, če bi lahko spregovorile?  Žival je med čakanjem na nastopno  točko  primorana biti v majhnem prostoru; kletki, škatli. Golobicam čarajo golobe in jim prirežejo peruti, tako, da ne morejo odleteti nikamor.

Sploh ne vem, od kod izhaja stereotip, da lahko pričaramo zajca iz klobuka.  Mogoče to izhaja iz kakšne risanke ali celo preteklosti.

Otrokom lahko pričaram zajčka, vendar plišastega.  Takšnega, ki mu vdihnem življenje jaz. 

Morda veš, kako potekajo treningi s pravimi živalmi?

Če ne izvedejo kakšne vaje pravilno so tepene. Odvisno od trenerja. Praviloma gre to po sistemu, pohvala – nagrajena, kazen -  tepena.

S čim bi lahko dosegli, da se to preneha?

V večini evropskih držav so cirkusi s pravimi živalmi prepovedane. Starši naj ne vodijo otrok na takšne predstave.

Si obiskal kdaj cirkus. Mogoče veš, kakšno je življenje cirkusantov?

Velikokrat. Če se spustiš v takšen način  življenja, potem moraš vedeti, da te ni skoraj nič doma, saj ves čas potuješ.  Trening in nastopi zaznamujejo tvoj vsakdan. Veliko nastopajočih si ustvari družino, s katero nastopa.

Je po tvojem mnenju čaranje popularno v Sloveniji?

Zelo je popularno.

Opravljaš še kakšno drugo službo? Si imel poleg čaranja še kakšne druge hobije?

Igram v bendu in hodim v hribe.

 Starši te lahko povabijo tudi na rojstnodnevno zabavo otrok. Je povpraševanja veliko? Kaj se ponavadi počne na rojstnih dnevih? Kdaj je idealen čas, da te starši kontaktirajo?

Povpraševanja je zelo veliko, z veseljem se odzovem na povabila. Nastopam tudi na rojstnih dnevih odraslih, tako, da imam zasedene skoraj vse vikende. Najboljše je, da se me kontaktira mesec pred samim dogodkom, praznovanjem. Tematike rojstnih dni so različne, poskrbim za to, da je slavljenec glavni čarodej, saj je rojstni dan njegov dan in mora biti v ospredju oseba, ki slavi.

Vir slik: Osebni arhiv, objava dovoljena s stran avtorja -  Sam Sebastjan.