Ljudje že od malih
nog sanjarimo o tem, kaj bomo, po poklicu,
ko zrastemo. Nekateri si želijo
biti astronavti, dekleta slavne pevke, igralke, manekenke, itd. Že od malih nog
me je zanimalo delo s fotoaparatom, montaža videoposnetkov, pisanje zgodb, spisov. Tovrstno pisanje je prerastlo v
objavljanje člankov. Ko sem bila mlajša
sem vedno sanjala o tem, da bi bil veterinarka, a se je vse spremenilo. Nikoli si ne bi mislila, da bom delala z
ljudmi, turizmu. Zdaj se vidim točno v
tej stroki, s kombinacijo novinarstva ter v vlogi kakšni animatorke. Zelo me
veseli tudi delo vizažistke.
Kakorkoli, nekateri
ljudje imajo prav posebne poklice: ckrljalec dojenčkov, zbiralec kačjega
strupa, pobiralec golf žogic, hotelski ogrevalec postelje,..
Danes imam gostjo s prav
posebnim poklicem. Lucija Vrankar je stevardesa.
T: Lucija, prosila bi
te, da se mojim bralcem najprej predstaviš. Iz kje prihajaš, katere šole si
obiskovala, kaj te v življenju veseli,…
L: Moje ime je Lucija Vrankar, prihajam iz
Moravč. Obiskala sem osnovno šolo Jurija Vege Moravče, šolanje sem nadaljevala
na srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji v Ljubljani. Na Pedagoški fakulteti
v Ljubljani sem študirala tri leta, septembra 2019 sem diplomirala kot
vzgojiteljica predšolskih otrok.
T: O tvojem poklicu
sanja marsikatero dekle, kako je prišlo
ravno do tega, da si stevardesa?
L: Dolga zgodba,
hahah. Takrat sem ravno zaključevala zadnji letnik faksa, nisem imela narejenih
še vseh izpitov, bilo je namreč konec samo predavanj. Moj bivši fant mi je na Messenger poslal povezavo, preko katere sem izvedela, da bo letalska družba
Emirates v Sloveniji zaposlovala. Po pravici povedano, nikoli nisem pomislila
na to, da bi v tujini opravljala poklic
stevardese. Sem pomislila, da bi delala za »Adrio«, vendar je bila takrat že
»zelo globoko v zemlji«. Vse skupaj sem vzela malo za šalo malo za res. K temu, da sem šla na intervju za službo je
pripomogla tudi moja prijateljica, ki me je spodbujala. Na hitro sem napisala
CV v angleščini, tako se mi je mudilo, da ga nisem dala niti nikomur v pregled.
Dva tedna kasneje je sledil razgovor. V
prvi vrsti sem se ga udeležila predvsem zaradi izkušnje, saj me je predvsem
zanimalo, kako izgleda, če se udeležiš intervjuja v tujem jeziku.
T: Kam vse si že
potovala pred tem poklicem?
L: Mami in oči sta mi
odprla »vrata sveta«, saj smo že od nekdaj hodili na eno tedenske roadtripe.
Vedno z avtom, nikoli z letalom. Bili
smo v Parizu, Barceloni, po celem
Balkanu, Nemčija, Avstrija,..
Preko študentskega dela
(v lokalni piceriji ) sem zaslužila dovolj denarja, da sem si lahko sama
privoščila štiridnevna potovanja.
Moje največje
potovanje je bilo leta 2018, ko sem se
odpravila v Ameriko, kot »babysitterka«.
S tem »podvigom« sem si dokazala, da sem zmožna potovati sama, brez
kogarkoli.
T: Je to tvoja prva
služba ali si že delala prej kje drugje?
L: Ne, delovne izkušnje sem si pričela nabirati s
petnajstimi leti. Moja prva služba je bila v planinskem domu, blizu mojega
doma, kjer sem delala med vikendi. Kasneje sem delala v piceriji »Pri Jurku«,
kjer sem štiri leta delala, kot natakarica. V vrtcu sem imela Cicibanove urice enkrat tedensko. Prav tako
sem poučevala angleščino šest letnega fantka.
T: Če pogledava v preteklost. Zagotovo se spominjaš tistega
občutka, ko si izvedela, da si bila sprejeta v službo pri letalski družbi
Emirates? Kaj je bila tista prva stvar, ki si jo naredila, ko si izvedela za
to? Kako je izgledal razgovor in prijava na samo službo?
L: Še zdaj se spomnim
tistih občutkov, ko mi je zazvonil telefon, ko so me iz letalske službe
poklicali v prejšnjo službo. Videla sem,
da me kliče dubajska številka, srce mi je začelo močno razbijati, rekli so mi,
da je to zlati klic »Golden call«, saj sem dobila službo. Prav tako jih je
zanimalo, kdaj bi se lahko preselila v Dubaj. Bila sem zelo zmedena, od šoka
sem pričela pozabljati angleščino. Po končanem klicu so mi pritekle solze
sreče, brž sem stekla h sodelavcu in mu obrazložila celotno situacijo. Takoj
smo morali nazdraviti na moj uspeh (tipično slovensko haha).
Ni mi bilo potrebno
napisati nobene prijave, saj so imeli »open day«. Posredovali so mi samo
lokacijo, uro razgovora in informacije o stvareh, ki smo jih morali imeti s
seboj.
Najprej so nam predstavili službo, seznanili so nas s pogoji
za pridobitev službe, sledilo je delo v
skupinah, morali smo opraviti različne
naloge. Prvo zadolžitev smo opravljali
v trojicah. Vsaka »trojka« je
dobila sličice z različnimi situacijami na letalu npr. ena slika je prikazovala
potnike, ki se prehranjujejo, druga osebe, ki se pri oknu igrajo z otrokom.
Morali smo povedati, kako bi v podanih
situacijah ravnale kot stevardese. Zaradi neuspešno opravljene predstavitve ravnanja v tej
situaciji, je bilo izločenih kar veliko
kandidatov. Nato smo morali
oddati življenjepis in odgovoriti na par vprašanj, na podlagi tega je bilo zopet nekaj ljudi izločenih. V tretjem krogu smo imeli ponovno delo v
skupinah, posamezno ekipo je sestavljalo 10 članov. Dodeljena nam je bila
problemska naloga, pri kateri smo
morali določiti, kdo izmed
potnikov ( noseča mamica, star gospod, ki ne sme jesti mesa, reden potnik) bo zadnji
dobil vegetarijanski obrok. Vse
naloge je prestalo samo 10 kandidatov, bilo nas je prijavljenih več kot 100. Celoten
intervju je potekal v angleščini, se
pravi, da smo se morali tudi med seboj ( v skupinah) pogovarjati v
omenjenem tujem jeziku. Dogodek je potekal cel dan z vmesnimi odmori. Tukaj se je vse skupaj šele začelo, glavni
intervju je sledil preko Skypa, z ljudmi
iz Dubaja.
Njihova predstavnica je po Balkanskih državah iskala primerne kandidate za njihovo letalsko družbo.
T: Verjetno ste imeli pred prvim delovnim dnem kakšna
posebna usposabljanja? Kako so izgledala?
L: Potekala so leta 2019,
cel oktober in november, se pravi
8 tednov. V času usposabljanja nismo leteli nikamor, bila sem samo v Dubaju. Obiskovala
sem poseben faks, kjer smo obravnavali dve letalski službi, imeli smo predavanja o tem, kako
posamezen tip letala deluje,
ravnanje pri zasilnem postanku, pravilno
nadevanje reševalnega jopiča, delovanje kisikove bombe,…
Na faksu so
simulatorji aviona, ponazarjajo turbulence, izpust dima,…
Zadnja dva tedna smo
imeli urjenje strežbe, učili smo se ustrezne
komunikacije s potniki, o reševanju sporov, pomoč pri zdravstvenih težavah
potnikov. Prav tako se ves čas učiš o
pravilnem reagiranju na nevarne situacije; teroristični napad, vdor potnika v
letalsko kabino, eksplozija bombe,…
Po osmih tednih izobraževanja
naj bi bil pripravljen na let. Sledijo še štirje meseci poskusne dobe. Če omenjeno obdobje uspešno prestaneš,
diplomiraš.
T: Si imela kdaj
strah pred letenjem? Zakaj je po tvojem mnenju ta pojav pri ljudeh tako pogost?
L: Prvič sem
letela pred petimi leti (leta 2016). Moram
priznati, da sem se malce bala vzletov in pristankov. Strah sem premagala s
poslušanjem glasbe ali gledanjem filmov,
pomembno je, da smo osredotočeni na nekaj drugega.
Zdaj je moj strah odpravljen, saj sem seznanjenja z zgradbo »aviona«, njegovim delovanjem,
vem kako potekata vzlet in pristanek ter na kakšen način pilot in co - pilot vse skupaj uravnavata.
Ljudje se po mojem
mnenju bojijo letov zaradi nepoznavanja delovanja letala,
hrupov, turbulenc, imajo slabe izkušnje,
vpliv filmov na podzavest, prenašanje raznih zgodbic; »čenč«,..
T: Kakšni so pogoji,
da se nekdo zaposli kot stevard oz. stevardesa?
L: Starost več kot 21
let, moraš biti večji od 160 cm, z rokami moraš doseči 212 cm, tetovaž ne smeš
imeti na vidnih mestih. Eden izmed pogojev je tudi ta, da imaš uspešno
opravljeno maturo, lahko imaš zaključeno samo srednjo šolo, ne potrebuješ druge
izobrazbe. Definitivno moraš obvladati angleščino.
Zelo pomembno je, da
si odprta, komunikativna oseba, nimaš problemov z delom z ljudmi, saj le - te strežeš, stranke na letalu pričakujejo od
tebe več, kot v lokalu, moraš biti multikulturen, razumevajoč.
T: Kako izgleda tvoj
povprečen delovni dan?
L: Delo
se začne zvečer, saj večina letov poteka ponoči. Priprava na moj
delovni dan se začne že prejšnji dan,
takrat bedim dlje časa, da lahko na dan leta spim dlje časa. Bolje, da sem
naspana, kot, da bedim v celem kosu 24 ur.
Ob devetih zvečer se
stuširam, potem se naličim in pripravim svoj
mali kovček. Če je let daljši od štirih ur imamo enodnevni postanek v hotelu, zato takrat
potrebujem še velik kovček.
Do letališča se
peljem z avtobusom.
Celotna ekipa se pred
letom zbere v posebni pisarni, kjer se posvetujemo o letu ( predviden čas letenja, postanki, ali imamo na letalu kakšne posebne
potnike – invalide, ljudi, ki potrebujejo zdravniško spremljavo) , pilot in co
– pilot nas seznanita s pričakovanimi
turbulencami in vremenom.
Pred vzletom se
pripravi celotno letalo; pregled kabine,
saj mora biti čista, pripravimo vodo.
Če je let zelo kratek
jim pripravimo en obrok, če je daljši
pripravimo do tri obroke.
Prvi obrok je topel.
Hrano pogrejemo v zelo velikih pečicah, pripravljena je že v naprej. Ko se pogreje jo naložimo na vozičke in jo postrežemo potnikom. Pred prehranjevanjem
jih postrežemo s pijačo, bodisi s
kavo, sokovi, alkoholom,…
Po postrežbi se
poskrbi za udobje potnikov.
Za drugi obrok imamo
ponavadi jabolčne ali višnjeve zavitke, manjše sendviče,…
Pripravimo se za
pristanek in navsezadnje poberemo odeje ter slušalke.
Po izkrcanju prejmemo
žepnino, ki se porabi za hrano v hotelu.
Na letališčih nas
pričakajo avtobusi, ki nas odpeljejo do našega nastanitvenega obrata.
Vsak dobi svojo sobo.
Spimo, jemo in se vrnemo.
T: Kakšna je
predpisana uniforma za tvoj poklic?
L:Bela srajca, rekelc, krila, ki segajo čez kolena, najlonke ( kožne barve),
visoke pete in balerinke. Pete nosimo samo po letališču in v času sprejema
potnikov, na letalu nosimo balerinke.
Glavni logo uniforme
sta čepica in rdeča šminka. Med korono se nam zaradi nošenja mask ni
potrebno šminkati.
T: Na katere
destinacije vse leti tvoja letalska družba?
L: Na 140 lokacij;
Avstralija, Nova Zelandija, Kitajska, Japonska, Filipini, Bali, Norveška,
Anglija, Rusija, Moskva, Evropa, Grčija, Nigerija, Mauricius, Kanada, Brazilija,
ZDA, Južna Afrika…
V času epidemije se
leti na samo 90 destinacij.
T: Zagotovo v tako
pestri službi naletiš na zelo zanimive situacije. Se je zgodil kdaj kakšen
dogodek, ki ti je posebej ostal v spominu?
L: Takšnih situacij
je zelo veliko, najbolj mi je ostala v spominu ta, ko sem se na letalu
pogovarjala z mladim parom v slovenščini. Bila sem tako vesela, ko sem po šestih mesecih slišala svoj materni jezik,
da sem jima iz Bussiness classa prinesla sladkarije in parfumčke.
V Slovenijo sem se
vrnila šele deset mesecev po selitvi v Dubaj.
T: Trenutno
živiš v Dubaju. Koliko časa že? Kako si se navadila na življenje
v povsem tuji državi? Si poznala že prej koga, ki živi tam?
L: Že leto in pol. Moram
priznati, da sem doživela močen kulturni šok, saj v Sloveniji smo skoraj vsi
belci, ni toliko mešanih ras, kot v
Dubaju. Živim v soseski, kjer je
veliko Indijcev, Pakistancev, Afričanov,
belcev ni ravno veliko, zato sem se počutila, kot da spadam v manjšino.
Osebno nisem poznala
nikogar, sem si pa preko Instagrama dopisovala z dekletom, ki je pred selitvijo
v Dubaj živela v Domžalah, od nje sem pridobila bistvene informacije o Dubaju.
Zaradi mojega načina
dela imam veliko prostega časa, zato sem se osredotočila na to, da
izkoristim možnosti, ki mi jih Slovenija
ne ponuja. Živim v velikem mestu, imam vsak dan možnost obiska plaže in bazena. Želim izkusiti vse dobre
restavracije.
T: Kje se takoj
opazijo tiste bistvene razlike med Dubajem in Slovenijo?
L: V Dubaju delaš, delaš, delaš, greš jest, spat
in tako se ponavlja naprej. Ljudje
živijo v Dubaju zato, da nosijo denar
domov ali pa zato, da pridejo na dopust
in na polno »žurajo«.
Bistvena razlika se
opazi predvsem v kvaliteti hrane, saj je v trgovini poden od podna, ker okolje
ne omogoča vzrejanja.
Razlika se opazi v
podnebju, tukaj je namreč puščavsko podnebje. Poletja so zelo vroča, temperature čez dan presežejo 45 stopinj, ni niti sapice vetra in ni toliko vlage kot v Sloveniji.
V Dubaju so ceste
ogromne (šest/ sedem pasovnice).
Zelo pogrešam naravo.
Vir slik: Osebni arhiv, objavljene z dovoljenjem avtorice Lucije Vrankar.
T: Kakšne so
prednosti in slabosti življenja, ki ga živiš?
L: Veliki prednosti
predstavljata spoznavanje novih kultur in poizkušanje nove hrane. Obiščeš določene kraje, o katerih ljudje samo sanjajo.
Sprva se ne zaveš, da ti takšna služba prinaša
nekako osamljen način življenja,
saj sodelavce spoznaš dve uri pred letom, ekipa se ves čas menjuje. Vrnem se v
prazno stanovanje, kjer sem sama tudi po
dva dni, ko je »cimra« odsotna. Prijateljice imajo prav tako ogromno dela,
tako, da žal nimajo časa.
Zaradi samote še bolj
pogrešaš svojo domače ter domovino.
T: Kako je z
dopustom; koliko časa ga imaš in kam greš najraje?
L: Imam ga 30 dni na
leto, najraje se vrnem v Slovenijo.
T: V prostem času
snemaš tudi Tik tok in imaš svoj Youtube kanal.
Kje je tista bistvena razlika med snemanjem za Tik tok in Youtube?
L: Youtube zahteva veliko več dela, razmišljanja,
planiranja, urejanja, zanj si je
potrebno napisati scenarije.
Snemanje za Youtube mi z montažo vred
vzame dobrih 10 ur. Za Tiktok posebnega plana ne potrebujem, večina je improvizacije, način
dela za to platformo je veliko bolj sproščen, za snemanje potrebujem
manj kot eno uro. Omenjeno aplikacijo
uporabljam že dobro leto, Youtube že 4 leta. Moje tematike povzemajo moj
»Lifestyle«. Izogibam se trendom, delam kar mi je všeč.
T: Poznaš morda kakšno posebno taktiko, zaradi
katere so posnetki »ekstra dobri«?
L: V prvih desetih
sekundah narediš nekaj »odštekanega«,
oz. poveš nekaj »norega«, kar bo pritegnilo pozornost gledalcev.
Pomembno je, da si
ti, ti.
T: Prosim, podaj kakšen nasvet bodočim mladim
stevardom in stevardesam.
L: Dokončaj šolo/
faks, zaradi načina življenja, ki ti ga prinaša služba težko delaš zraven še
faks. Tovrstna služba nikoli ni zavedno. Verjemi vase, saj noben drug ne bo toliko, kot boš ti.
Samozavest je ključ do uspeha.
T: Lucija, hvala, da
si si vzela čas za intervju. Zagotovo
smo izvedeli veliko novega. Želim ti
veliko uspeha na tvoji življenjski poti, verjamem, da boš še kako zelo uspešna.
Komentarji
Objavite komentar